Skip to content Skip to footer

Zgodnje življenje

Mohanjijeva mama pravi, da se je Mohanji 23.2.1965 rodil z nasmehom na obrazu. Verjetno zavedajoč se svojega izbranega namena, s popolnim sprejemanjem življenja testov in viharjev. Brezciljno se je prebil skozi otroštvo do najstništva in mladosti. Nikdar ni ponavljal razreda, vendar ni bil niti odličen. Pravi: “Ne vem kaj sem se naučil v šoli, ker sem šprical pouk in gledal filme v celotnem obdobju mojega izobraževanja.” Njegova brezskrbnost in abstraktno razmišljanje je bila večna skrb za njegove starše in sorodnike. Na kratko, imel sem, tako kot vsi mi, različna obdobja; dovzetno in raziskovalno otroštvo, zmedeno mladost, ko sem skušal razumeti smisel svojega obstoja na Zemlji ter samopozicionirano odraslost s spoznanjem, da ni nič pod mojim nadzorom in ni nič zares pomembno. Edino bistvo teh obdobij je bilo, da ni nič trajno; imel sem to, občutil in odšel. Moj največji izziv je bil postaviti sebe v družbo, ki jo pogojujejo in gradijo koncepti – kjer se pričakuje, da se prilagodim in ogradim z “odobrenimi in dopustnimi” mejami izražanja. To je stanje, ki je zame enakovredno smrti.

…črna ovca v družini..

Učitelj je vprašal: “Kaj bi radi postali, ko odrastete?” in dobil odgovor od petletnega Mohanjija: “Želim si biti sam”. Sledil je jezen klic staršev, kjer je učiteljica izrazila svojo skrb o Mohanjijevem nivoju inteligence in predlagala, da se Mohanjija prestvai v šolo za posebne potrebe. Mohanjijev dedek po mamini strani, velik astrolog in duhovno razvita duša, je pomiril njegovo anksiozno mamo in jo prosil naj pusti fanta pri miru: “Zapomni si moje besede. Nekega dne bo celotna družina slavna zaradi njega.” Mohanji je že pred najstniškimi leti nekoč dejal svojemu prijatelju: “Mi sami krojimo svojo prihodnost in temu pravimo usoda”, zaradi česar je prijatelj mislil, da se mu je zmešalo. Ti uvidi so naravno prišli do njega. Spraševal se je, zakaj ljudi to jezi in zakaj ne razumejo globljega pomena njegovih besed. Pravi: “Bilo je jasno, da sem črna ovca med mojimi sorodniki in prijatelji, toda priložnost v širnem svetu skrivnosti.”

V svojih najstniških letih je Mohanji raziskoval celoten spekter svojih fizičnih, miselnih in intelektualnih sposobnosti. Vedno je bil raziskovalec. Testiral je svojo fizično sposobnost s kriketom, pohodništvom, boksom, kolesarjenjem itd., se poglabljal v umetnost (poezijo in dramo) in raziskoval svoje intelektualne sposobnosti s knjigami, psihologijo in moderno kinematografijo.

Po magistrskem študiju iz literature si je Mohanji ustvaril kariero v ladijski industriji, kot senior manager na Bližnjem vzhodu.  S soprogo Saritho se jima je leta 1995 rodila hčerka Ammu. Njegovo življenje ne bi moglo biti lepše. Imel je uspešno kariero, finančno stabilnost in ljubečo družino.

Točka preobrata

Njegovo potovanje preobrazbe se je začelo s smrtjo hčerke Ammu v tragični prometni nesreči leta 2000. To je prineslo veliko praznino v njegovo življenje. Mohanji pravi: “Ammu je bila božanska duša. Ne glede na njeno starost je bil najin odnos prijateljski. V teh štirih letih me je naučila mnogo reči. Kot prvo sem zaradi nje izkusil očetovstvo. Dala mi je neskončno ljubezen, včasih me je tudi oštela kot otroka. Njena narava je bila ljubezen. Pokazala mi je obstoj globoke ljubezni onkraj vseh človeških preprek. Ljubila je vsako bitje. Malo čudo – na stotine ljudi se je prišlo posloviti na pogreb tega 4-letnega otroka! Njen tragični odhod me je pustil popolnoma praznega in obupanega. Povsem smo bili pretreseni.”

…izgubil veliko, da bi lahko nekaj prejel…

Smrti Ammu so sledile druge nevšečnosti. Mohanji se je ločil od žene, bil je oropan svojega imetja, izgubil je službo in povrh vsega zbolel za ledvičnimi kamni in pozneje bolečo kožno boleznijo. Pozabljen s strani prijateljev in družine je Mohanji izkusil najhujše človeško trpljenje. “Eno po eno je bog odstranil vse na kar sem bil navezan in me postavil trdno na pot osvoboditve. Veliko moramo izgubiti, da bi nekaj pridobili.”

“Jakost in prioriteta raziskovanja mojih subtilnih aspektov se je povišala leta 2000. Vsak dan med trejo in osmo zjutraj sem se zaprl v sobo, ki sem jo oblikoval kot jamo. Tam je bila samo sveča. Plamen te sveče je postal moja pot, destinacija in koncentracija. Zažgal sem vsak aspekt sebe, kot olje v tej sveči. Tako kot to počnemo pri ritualih z ognjem. Sedel sem zasidran v stanju popolne nepomembnosti. Dneve in mesece sem se osredotočal na sežiganje vsakega koncepta sebe. Ognju sem daroval vse kar sem hranil v sebi – občutke, čustva, bolečine, koncepte, všečnosti in nevšečnosti, negotovosti, lastništva, ljubezni in predsodke, vključujoč osebne omejitve. Ko je ogenj požiral več in več, sem začel izkušati prazen proster brez konceptov, v katerem sem izgubil nagon za razmišljanje, govor in dejanja. Svoboda in tišina sta zacveteli. Tu se je rodil Mohanji onkraj omejitev. “

…hrup je začasen..

Njegova izolacija, agonija, bolečina in trpljenje ga je vodila v globoko raziskovanje svoje notranjosti in iskanje resničnega pomena in namena v življenju. Po koncu pogrebnih ritualov se je takoj podal na Himalajo, ki je postala njegov drugi dom. Tu je hrepenel po miru in tišini ter se umaknil od sveta hrupov, ki so izhajali iz njegovih odnosov, kariere, družbe itd. V tem kontekstu, svet hrupov pomeni aktivni um z aktivnimi mislimi – izvor vseh hrupov. Himalaja je bila dobrodošla sprememba, ki je zanj predstavljala tolažbo v svoji modrosti in brezpogojni ljubezni Mojstrov ter mir in tišino v svojih oddaljenih kotičkih. Toda vsakič, ko se je vrnil iz Himalaje, se je znašel spet v svetu hrupov. Jasno mu je postalo, da tišina, ki jo je našel tam začasna in da mora iskati tišino sredi vsega hrupa. Tako je zaključil z iskanjem tišine na Himalaji.

Od takrat naprej je vsako jutro meditiral tako, da se je osredotočil izključno na svojo hrbtenico. Mohanji pojasnjuje: “Tišina je tam, kjer se hrup konča. Hurp je začasen, tišina je trajna. Običajno smo osredotočeni na hrup in zgrešimo tišino. Ko smo soredotočeni na tišino, ne slišimo hrupa. Začneta se ločevati in tišina se postopoma razširi. Po nekem času, vidimo le tišino in postane nam jasno da je tišina jedro ter v njej pričnemo obstajati. Kakršenkoli  hrup se pojavi od znotraj ali od zunaj, to na nas ne vpliva. Vedno smo v stanju globokega miru in tišine. Toda nismo vajeni tišine, saj to ni naravno za nas. Vajeni smo sveta hrupov, ki nas ves čas vleče nazaj vase. ”

Trajalo je 10 let, da se je stabiliziral in uveljavil v svetu tišine in postopoma postal eno z njo. Ne glede na vse to je Mohanji ostal introverten, nevpadljiv, dostopen in le eden med mnogimi. V življenju ne gre brez ironije. Ko se je enkrat vsidral v tišini, so ga Guru Mandala (Mojstri Tradicije) pozvali, da stopi iz ozadja in spet spregovori v svetu hrupov. Mohanji zase pravi: “Prej sem bil človek hrupov po imenu Mohan, ki je drvel po svetu hrupov v obliki še enega hrupa, da bi bodisi dodal še en hrup ali prejel hrup tega sveta. Nato sem se vrnil v svet hrupa kot tišina. Tu je začetek Mohanjija in sedaj je vidik te notranje tišine, to kar dajem temu svetu.”  V tem notranjem prostoru vakuma brez misli se je rodila globoka želja, da bi služil svetu. Neki svetnik je Mohanjiju dal navdih s temi besedami: “Zmanjšaj trpljenje otrok Matere Zemlje in našel boš mir.” Mohanji je to uresničil, tako da je leta 2003 ustanovil ACT (Ammucare Charitable Trust) kot platformo za nesebično služenje, da bi podprl nemočne in revne.

Večni črnogledneži so napovedali, da to ne bo uspelo. Vprašali so ga: “Nimaš veliko pod palcem. Kdo te bo podpiral?” Mohanji je odgovoril: “Nihče.” Vprašali so: “Kaj je potem tvoj vložek v organizacijo Ammucare?” Mohanji je odgovoril: “Vložek sem jaz.” Mohanji pravi: ”Jaz vložim sebe v vse kar počnem. To je moja moč. Vedno vložim sebe. Naj si bo to za ljudi, organizacijo, situacijo ali iniciativo v svetu.” In še danes njegovo sporočilo brezpogojne ljubezni in nesebičnega služenja potuje po svetu z organizacijama Ammucare in ACT fundacijo, ki izvajata humanitarno pomoč na globalnem nivoju.

“Nesebično služenje je naša odgovornost in je znak naše prefinjenosti. Pomaga nam, da očistimo naš notranji svet. Resnično bogastvo se kaže iz tega kar lahko dajemo tej Zemlji in ne iz tega, kar jemljemo iz nje.”
Mohanji
o samozdravljenju

SPOROČILO POTUJE DALJE

V globinah tišine je Mohanji prejel meditaciji Moč čistosti in 360 stopinj. Skupaj z meditacijama je prišel Shaktipat – prenos energije do prejemnika iz višjih nivojev zavesti. Devi Mohan se je pojavila v njegovem nerealnem življenju leta 2007 in njena vloga je bila ključna pri tem, da se je Mohanji pojavil med ljudmi. Spodbudila ga je, da deli svoje notranje bogastvo, saj bo njegovo znanje pomagalo ljudem po svetu. Mohanji verjame, da je bila izbrana s strani Guru Mandale, da ga potisne iz svoje introvertnosti in mu pomaga deliti znanje in modrost, ki ga je v takšni obilnosti prejel od njih. Prve meditacije in duhovni pogovori z Mohanjijem (Satsang) so se začeli v Dubaju leta 2007 in so bili vsem ponujeni brezplačno. Izkušnje so bile močne in raznovrstne – močna čiščenja, komunikacija z Mojstri itd., ki so ljudem prinesle življenjsko transformacijo. Beseda o Mohanjiju in njegovih sproročilih, ki preobrazijo življenja, je hitro potovala.

Devi in Mohanji sta se poročila v aprilu leta 2010 in v njuno življenje je kmalu prišla čudovita hčerka Mila. Njun zakon je bila duhovna združitev dveh ljudi, ki sta skupaj za služenje višjemu namenu. Po nekem času je Mohanji pustil službo in se posvetil izključno svojemu doprinosu za dobrobit družbe, s trdnim prepričanjem, da moramo živeti tako, da je svet zaradi naše prisotnosti boljši. Sledilo je še več meditacij in tehnik. Te so bile prevedene v številne jezike in sedaj jih izvajajo ljudje po celem svetu. Danes je tu na tisoče ljudi, ki izkušajo pozitivno preobrazbo, zaradi Mohanjijeve prisotnosti, učenj in tehnik – slavni ljudje, športniki, podjetniki, znanstveniki in pa tudi zaporniki, ljudje, ki trpijo za duševnimi boleznimi itd. Njegova učenja so sedaj prisotna po celem svetu prek institucij, ki so registrirane v več kot 15 državah in delujejo v več kot 90 državah. 

Številni živeči Mojstri so Mohanjiju dodelili nazive v znak spoštovanja njegovega duhovnega nivoja. Shri Shri Vittalananda Saraswati (Vittal Babaji) mu je dodelil naziv Raja Yogi ali Raja Rishi, Thyagananda Sharma ga je imenoval Vishwa Kalyananda Bharati (ta, ki deluje za dobrobit vesolja), Avadhoota Nadananda mu je dodeli naziv Brahmarishi (najvišji razred svetnikov v hinduizmu) in svetnik Agastya mu je preko Devi Amme dodelil naziv Jagat-mitra (prijatelj sveta) in Vishwa-mitra (prijatelj vesolja).

Od vseh teh ima Mohanji najraje Jagat-mitra naziv – prijatelj sveta. Kljub tej neizmerni rasti v teh letih, on še vedno ostaja enostaven in ponižen, ne omejujejo ga okvirji in koncepti družbe. Dostopen je vsem, ki si želijo do osvoboditve, daje svoj maksimum v vsaki situaciji, brezpogojno in brez pričakovanj daje v dobrobit družbe v vsakem trenutku svojega obstoja.